Otroke tepite po debelih delih kože

Morda ti bo všeč tudi...

50 komentarjev

  1. Zvone Krušič pravi:

    40 šokantnih sekund za vse zagovornike telesnega kaznovanja otrok

    http://www.trueactivist.com/gab_gallery/40-second-tv-commercial-that-will-leave-you-speechless/

  2. Špela Šinigoj pravi:

    Odlično napisan članek. Se popolnoma strinjam z vami. Seveda je kot vzgojna metoda najlažje otroka udariti in s tem doseči svoj prav, veliko tezje pa se je z otrokom ukvarjati na ta način, da mu z besedami in vzorom dopoves kaj je prav in kaj ne.

  3. Zvone Krušič pravi:

    Špela, hvala. Strunjam se z vami..Hvala

    Zvone

  4. Jure Puppis pravi:

    Pretepanje oz. izživljanje niti slučajno ni isto kot vzgojni udarec/zaušnica/klofuta …Razlikuje se v frekvenci, v intenzivnosti – predvsem pa v namenu, ki stoji v ozadju. Mnogi ljudje počnejo prvo in to opravičujejo z drugim. Tisto so bolniki, nevrotiki, ki so sami labilne osebnosti in se čutijo osebno ogrožene s strani določenega otrokovega dejanja. Tisto pa ni več vzgoja ampak zloraba. Mnogi starši otroka udarijo 2x, 3x, mogoče 5x v celem življenju in to v res skrajni sili, vendar tudi v iskrenem namenu, da mu želijo dobro. To pa ni zloraba.
    Jaz osebno, sem jih vse skupaj dobil okoli 5x pa nimam zaradi tega nobenih travm – in verjemite – veliko delam na sebi in se dobro poznam. Bolj me je kdaj prizadelo kaj drugega, nefizičnega …
    Zgornji članek je po mojem mnenju predvsem na mestu za ljudi iz prve kategorije, bi pa dodal, da tudi današnja “lepa beseda” ne doživi obljubljanih učinkov – mnogi jo skušajo uporabljati pa jim ne gre najbolje … (pomojem niti ne razumejo, kako jo uporabiti in kaj sploh pomeni).

    No, to je seveda moje osebno mnenje, vsak pa ima svoje izkušnje …

    Lep dan!

  5. zvone pravi:

    Ja, Jure tako meni vecina ljudi, ki se.odzivajo na moje clanke. Zelo.mahjen provent je takih, ki se odzivajo tako Spela.

  6. mateja pravi:

    Odlično napisano. Spoštljivo in ostro.
    Ko sem iskala reakcije strokovnjakov in novinarjev na to predavanje sem razočarano ugotovila, da jih ni veliko.
    Po moje “terapevt”, ki danes zagovarja nasilje nad otrokom, ne bi smel imeti več licence psihoterapevta.

    Veliko lažje se je skriti za “avtoriteto” kot pospraviti pred lastnim pragom (kar pri vzgoji edino zares deluje – ne le navzven, ampak tudi navznoter). Takšno “avtoriteto” pa je treba včasih izsiliti tudi z “vzgojnimi udarci”.

    Jure in ostali, ki podobno razmišljate. Če bi koga od vas nekdo na ulici okrog ušes, ker bi npr. prehitro pripeljal mimo s kolesom, bi bilo to vzgojno ali nasilje? Ali ženo, ker kljub dogovoru ni pravočasno prišla in si zato zamudil sestanek, tudi vzgojno enkrat okrog ušes? Ali pa bi bilo to nasilje?
    Zakaj je, če udariš bistveno šibkejšega (po Milivojeviću otroka do 12. leta), to vzgojno, če udariš vsaj približno enako močnega, pa nasilje?

    Tudi med odraslimi si avtoriteto pridobiš s svojim znanjem, osebnostjo, spoštovanjem drugih. Zakaj bi bilo pri otrocih drugače? Že tako otrok gleda starša kot boga samo zato ker je njihov starš.
    Na srečo to spoznava vedno več ljudi.

  7. zvone pravi:

    Mateja, tole sta pa napisali do pike tako kot bi napisal jaz. Ne moremo reci,da je en udarec vzgojen da pa sta dva nasilje. Ja, to da se otroke tepe iz vzgojnih razlogov do 12 leta kasneje pa ne, je zame licemerje in strahopetnost odraslih. Zanimivo se mi pa zdi, da ste zenske bolj ozavescene, bolj senzibilnejse, pogumne kn brezkompromisne ko gre za zagovornike telesne kazni, kot moski. Je pa tudi takih zensk zelo malo, na take moske pa se nisem naletel. Hvala.

  8. zvone pravi:

    Mateja, zelo mi je vsec primerjava, ki ste jo.napisali: ali je udariti zeno ali prijatelja ko.pride do konflikta, sprejemljivo? NE! Tepsti.otroke je pa se vedno vzgojno. Dvojna morala.

  9. Jure Puppis pravi:

    Mislim, da obstaja ogromna razlika, če 1x udariš otroka po riti, ker ti je skoraj ušel pod avto in med pretepanjem s pasom, ker ti je domov prinesel štirico namesto petice … Govorim o pojmu zdrave mere, ki velja za vsako stvar. Eno je fizično izživljanje in maltretiranje, nekaj povsem drugega pa so dejanja iz zdravega razuma.
    Ne zagovarjam “pretepanja”; zdi pa se mi, da vsak starš, ki ne premore fenomenalnih komunikacijskih in prepričevalnih spretnosti in skuša v skrajnih trenutkih otroku nekaj dopovedati na drugačen način, še ni nujno zlorabljevalec otrok ali pretepač!
    Sicer pa v zgodovini obstaja en zanimiv trend: vsakič, preden je neka družba, država ali civilizacija propadla, se je vedno v ospredje potiskalo t.i. “nenasilje”, “miroljubno politiko”, itd. … Potem je prišel propad. Revolucija, prevrat, … kakorkoli želite. Začela se je postavljati nova družba, država, civilizacija … In glej ga zlomka – ljudem določena mera nasilja spet postane funkcionalna – tokrat v funkciji ohranjanja novonastale družbe. Nazadnje je bilo tako pred 2.s.v., ko so ravno tako zagovarjali “nenasilno vzgojo” in podobne pojme. Po vojni, ko je bilo vzpostaviti “novi red”, so klofute spet veselo padale …
    Hočem povedati to: vedno obstaja neka zdrava mera za vsako stvar; te stvari ne sme biti preveč – niti premalo. Ko imamo eno ali drugo skrajnost, se ravnovesje poruši in prične se propad.

    Z zdravo pametjo in z razumom se daleč pride. Najlažje pa je ljudi dobiti na emocije.

    Srečno!

  10. Zvone Krušič pravi:

    Samoumevnost tepeža otrok imate vi za “zdravo mero”? Zanimivo. Govorite o “klofutah, ki veselo padajo”, to veliko pove o vašem odnosu do nasilja nad otroki.. Pa sqa j pravim,niste edini…Kje ste pa dobili informacijo, da so civilizacije propadale ko je pojenjale nasilje nad otroki? Zame je to čista neumnost…Po mojem mnenju so vojne in holokavst in druga zla, ki jih povzroči ČLOVEŠKA KRUTOST posledica SAMOUMEVNOSTI TEPEŽA V OTROPTVU, oz, samoumvenost slabega ravananja za otroki….tudi duševno zlorabljanje, ekonomsko in spolno.

    To kar vi zagovarjate, samoumvenost nasilja nad otroki, nasilje v obliki telesne kazni, je klasika..ni nič novega. Jaz osebno in (čustveno) inteligenco in pogum meirm po tem koliko so ljudje dosledno nenasilni do otrok in to javno zagovarjajo. Niste pa odgovorili : ZAKAJ NI NIČ NAROBE Z ENO PO RITI OTROKU ALI KLOFUTO OTROKU, sem pa 1000% prepričan, da ne odobravate samoumevnosti ene klofute moža ženi…ali odralega odraslemu..zame je to loicemerje 1.vrste..vi pa boste tako kot večina, predvidljivo, zagovarjali udarce v smislu vzgoje..

    Če berete znamnite žebske, kot švedska pedagoginjo Ellen Key ali švicarsko psihoterapevtko Alice Miller, se boste marisičesa naučili čeprav dvomim, da si boste upali odpreti um z kaj takega.

    “Otrok ne tepi; ne zato, ker so udarci boleči, temveč, ker so nemoralni in grdi.”

    “Sama doživim fizično bolečino pri dotiku roke z nekom za katerega vem, da teše svojega otroka”

    “Ravno zato, ker se odrasli premalo spomnimo lastnega otroštva delamo iste zločine, ki bodo otrokom uničila otroštvo.”

    “UDARCI IZZIVAJO VRLINE SUŽNJEV IN NE SVOBODNIH LJUDI”

    “Najbolje, če se roditelj že pred rojstvom otroka odloči, da nikoli ne bo posegel po udarcih”

    “Otroci,ki vralajo udarce, ko se jih tepe, so otroci, ki največ obljubljajo”

    “Telesno kaznovanje okprepi dve čustvi, ki sta vzrok vsega zla na tem svetu: SOVRAŠTVO in STRAH. IN dokler bomo udarce imenovali vzgoja bosta ti dve čustvi vladali ljudem”

    “Temelji vojskovanja se ne postavljajo z vojaškimi igrami, temveč s šibo”

    Jurij; vi se lahko delate še tako nennasilnega, pa vendar zagovarjate nasilje, krutost, to se vidi v po vašem drugem postu..Klofurte sem in tja se vam zdijo vzgojne..

    Imate slepo pego na čustvenem področju, pa tudi etičnem, saj se vam ne zdi sporno, da močnejši tepe šibkega,…..

    Jurij: Ste zagovornik nasilja!! Ne sekirajte se, saj niste eden redkih, spadate med miljonske množice nerazvestljenih ljudi.

  11. Zvone Krušič pravi:

    Jurij, poglejte še enkrat tale video…

    http://www.trueactivist.com/gab_gallery/40-second-tv-commercial-that-will-leave-you-speechless/

    Vi boste seveda rekli, da zagovarjate “pravo mero” nasilja, vendar še vedno zagovarjate nasilje…en klofuta je nasilje in ene po riti tudi….

  12. Zvone Krušič pravi:

    Sam se veliko ukvarjam z ideološkimi korenina predsodkov, ki so vezani na samoumevnost slabega ravnanja z otroki in sem spada tudi samoumevnost predodsodka o telesnem kaznovanju kot vzgojni metodi.

    Večina zagovonikov “ene po riti” ali “ene okoli ušes” bo rekla takole: “Otroku je treba pokazati kje so meje in če tega ne razume se mu to nakaže z eno po riti” ali “udarec je zadnji vzgojni ukrep za podrejanja avtoriteti”, in podbni nesmisli..To so podedovani predsodki ljudi, ki so jih prinesli iz lastnih družin…..In niso svojih presodkov nikoli zavestno predelali..

    Imeli bodo miljon obrambnih mehanizmo, racionalizacije, itd…s katerimi bodo opravičevali vzgojni tepež….nihče od teh ljudi ne bo doumel, da odnos do udarcev v družini kaže na STOPJNO ZAUPANJA med družinskimi člani..Tam kjer so udarci do otrok razumljeni, kot nič takega, tam je stošpnja zaupanja zagotovo nizka…s tem je zmanjšana pristna in iskrena komunikacija, itd…..Seveda ti ljudje o tem nimajo pojma..

    Potem so še druge oblike racionalizacije (obrambnih mehanizmov) s kateremi skušajo braniti svoj odnos do tepeža otrok. Edne med najbokj nesmiselnimi je, da je udarec način “podrejanje otroka avtoriteti”. Nihče od teh vernikov telesnega kaznovanja ne bo pomislil da starš, ki udari otroka, ki je telesno šibkejši (in ranljivejši tre odvisen od nejga) prazaprav s tem radikalno pokaže svojo vzgojno NEMOČ in pomanjkanje avtoritete. Otrosi se ga bodo bali , ne bodo ga pa spoštovali..Resnična avtoriteta obvladuje svoje agresivne impulze, je razumevajoča, vredna zaupanja, deluje ljubeče, podpira, ima MOČ delovati ZA otroka….

    Tisti, ki udari je s tem pokazal, da je v vzgojnem smislu revček..

    Potem so še nesmsli, kot:obtsja razlika me dtelesnim kanovanjem in telesnim nasiljem. To e tudi nesmisel, ker v etičnem smilu je UDAREC , KI SE SKRIVA ZA VZGOJO, še bolj sprijen in lažen…V etične smislu je vsak tepež drugega človeškega bitja sporen, toliko bolj, če gre za tepež šibkejšega od sebe..

    Tudi otrokovo telo ne loči med “vzgojo” in nasiljem..udarec je udarec in telo ga doživi, kot nasilje…

    Jurij, ne verjamem, da boste začeli razmišljati kaj drugače, kajti predšoski so globoko zakoreninjeni..in nimajo zveze z razumom, temveč imajo globoke čustvene korenine….

  13. Zvone Krušič pravi:

    Tel primerjava z “udracem otrka, ki ti je ušel pod avto” je tudi ena od tipičnih neumnosti, ki jih izrekajo verniki telesnega kaznovanja otrok. Čisti presodek, brez razuma.

    Zakaj bi normalen človek udaril otroka, ki mu je ušel na cesto? TO ODRASLI ZAGOTOVO NI NAREDIL V KORIST OTROK!A!!. TO je najčistejša neumnost!!! To je reakcija strahu odraselga, ki si ne prizna, da se je močno ustrašil, in je zato svojo jezo stresel nad otrokom.To je oidrasli naredil zaradi SEBE in NE ZARADI OTROKA.

    NIMA PA TO NOBENE VZGOJNE VREDNOSTI!! Otroka lahko namreč mirno in odločno primem in potegnem nazaj, ter ga zarvarujem pred nesrečo. Tako ravanjo normalni ljudje.

    Preden bodo zagovorniki telesnega kaznovanja otrok (nasilja nad otroki) dojeli, da imajo v sebi vgrajenih polno mehanizmov s katerimi onemogočajo isrkrenost predvsem do SEBE, da njihova prepričanja temeljijo na lažeh, bo preteklo še veliko vode..tu nima iluzij

  14. Anja Longyka pravi:

    Odličen članek.

    Pa h komentarjem: če ti otrok uide pod avto, ga udarite? Ste se kdja vprašali, kaj v taki situaciji doživlja otrok? Najverjetneje doživi šok, ko se mu avto približa in vi skočite ponj, začuti vaš strah in grozljivost situacije, verjetno začne jokati. V takem primeru otrok potrebuje varnost! Če v tej situaciji dopustimo svojemu egu, da se totalno sprosti in udarimo otrok po riti, njegov strah in tesnoba ne bosta potolažena, temveč stopnjevana od ljubljene osebe. Tudi če se otrok ni zavedel situacije, ste se vi ustrašili zanj in otrok to začuti! Potrebuje le še RAZLAGO – ne le trditve in ukazov -, zakaj mora biti pozoren na avtomobile. Ali ni lepše, da otroku tudi poveste, da ste se na smrt prestrašili, da vaju bo avto ločil za vedno?

    Ali lahko ljubimo nekoga, ki se ga bojimo? Ne. Ali takega človeka lahko spoštujemo? Ne. Spoštovanja ne pridobiš z avtoriteto, temveč z dejanji.

  15. Meti pravi:

    Tudi na zgornji članek so bili neverjetni odzivi zagovornikov pretepanja, zdaj niso več vidni.

  16. Zvone Krušič pravi:

    Anjam odlično!! Se popolnoma strnjam. Že sama situacija je za otroka lahko boleča, zakaj bi ga potem še kaznovali, sploh pa tepli? Človek ne more verjeti na kakšnih nesmiselnih osnovah ljudje že stroletja vzgajajo svoje otroke!!

    Moje stališle je, da je kazen ne potrebna, ker otroku še sama situcija povzroči veliko bolečin, se pravi naravne posldice njegovih uzbir..

    Kar se pa tiče situacije ko otrok teče čez cesto. Imate popolnoma prav!! Abosolutno se strinjam z vami. MIRNO IN ODLOČNO ravnanje je tisto kar daje otroku občutek varnosti, ne pa panično ali celo s tepežem. Tole prepričanje, da je treba otroka udariti, da mu postavimo meje ali ko je npr. v nevarnosti, je zame veiške neumnosti odraslih, ki vzgajajo..

    Tudi odrasli smo ljudje, in imamo različna čustva, zato se lahko ustrašimo, nimamo pa nobene pravice svoj strah izživljeti na otroku, tako da ga potem v jezi udarimo, ker nas je uspel tako prestrašiti…

    ,,in potem to imenovati “vzgoja”.!!??

    Joj ko bi ljudje vsaj nekrat v življenju premislili v kakšne nesmisle verjamejo, samo zato ker so že njihovi starši verjeli v podbne nesmisle…!! pa mnogi niti malo ne razmisljio zakaj in čemu nekaj zagovarjajo…In potem trpijo njihovi otroci in začarnani krog večne samoumevnostu trpinlenja otroke je tako sklenjen..

  17. Zvone Krušič pravi:

    Vesel sem, da je vedno več ljudi, ki vedo da je tepež KOGARKOLI nesprejmnljiv..še najboloj pa šibkejših od nas..vednoo pravim;: če se dva enkovredna odrasla odločita za boks v ringu, je to zame etično, ker imata oba enake možnosti..otrok pa nima nobenih možnosti..,,

    Hvala Špela, hvala mateja, hvala Meta…

    Glede zagovarjanja otrok sem neusmiljen! Ne trpim nobenega poniževanja, nobenega sramotenja, nobenega tepeža…

    Če zagovornike vzgojnega tepeža otrok kdaj vprašam ZAKAJ BI TEPLI OTROKA SAMO DO 12 LETA? (kot svetuje Milivojević)..Zakaj ga nebi tepli tudi kasneje?.Nisem še dobil konkretnega odgovora na to vprašanje. Prepričan sem, da zato, ker otrok postaja z odraščanjem fizično močnejši in bi jim lahko vrnil. Kako strahopteno! In to bi naj bila nekakšna avtoriteta?

    Če bi se meni zgodilo, da bi otroka udaril, bi se mu opravičil…Tudi jaz sem samo človek s čustvi in dobor vem kako te lahko otrok pripelje do “plafona”..Hvala bogu pa imam dobro etično varovalko: ne tepem šibkejših od sebe…NE!!!

    Moj sin je zdaj star 22 let…Nikoli ga nisem udaril…rezultat tega je, da ima zelo razvito empatijo za druge ljudi in njihovo bolečino. Pa še nekaj: ima zelo visko samosoštovanje. Takih ljudi ni mogoče šikanirati, trpinčiiti ali izvajati mobing na d njmi, kar se dogaja danes za vsakim vogalom v javnih službah..

    Po mojem mnenju smo danes v taki krivični družbeni situaciji ravno zaradi tega, ker je samoumevnost trpinčenja otrok pri nas tako razširjena..

  18. Zvone Krušič pravi:

    Pravzaprav me zanima odgovor na samo eno vprašanje, kot ste ga tudi vi postavili Anja: ALI IMAMO PRAVICO REČI, DA LJUBIMO ČLOVEKA, KI GA OBČASNO UDARIMO?

    Ali gre ljubezen skupaj z udarci?

  19. Zvone Krušič pravi:

    Meti, sem iskal razmišljanje ene mame na vašo povezavo pa je nisem našel…me zanima kaj je rekla…..ker me zelo zanimajo prepričanja ljudi v zevzi s to temo..

  20. mateja pravi:

    To je sicer že bilo napisano, pa vendar. To, da udariš otroka po riti, ker je skoraj šel pod avto, JE fizično izživljanje. S tem TI sprostiš SVOJ strah. Kaj pa otrok? Fizično izživljanje v obliki nečlovekega pretepanja je druga kategorija, ki sploh ne spada v nikakršno debato.

    Veliko jih zagotavlja, da kakšen udarec sem in tja še nikomur ni škodil. Glede tega Alice Miller pravi (po spominu), da nekateri prenesejo precej udarcev brez resnih posledic, pri nekaterih pa že en udarec usodno zaznamuje posameznika. Vsi, ki to zagovarjate, kaj pa če je to ravno VAŠ OTROK?

    Vsi gemo čez življenje s takšnimi in drugačnimi brazgotinami. Mislim, da se bo temu, da z izkušnjami ki smo jih podedovali in prenesli, ne bi udarili otroka, uspelo izogniti le redkim. Pa vendar je ključno kaj naredimo kot starši, ko dojamemo, da smo odpovedali. Da dojamemo da smo naredili napako mi in ne otrok. In ne da še naprej slepo zagovarajmo svoja neracionalna dejanja.

    Vsem priporočam otroško knjigo “Punčka in velikan”, ki jo je napisala Neli Kodrič Filipič.

    Če bi ta debata tekla pred cca 100 leti ali pa mogoče v kakšni drugi družbi, bi na mestu samostalnika “otrok” stal samostalnik “žena”. Vendar tudi plaz, ki bo spremenil pojmovanje otrok in vzgoje, se počasi in kljub temu nezadržno povečuje in bo odnesel tudi to zakoreninjeno prepričanje o edini možni vzgoji z nasiljem.

    In vsak tak članek še malo bolj odpre vrata svobodni družbi, kjer se spoštuje in upošteva vsakega posameznika, malega – velikega, močnega – šibkega, “pametnega” – in malo manj “pametnega”…, zato najlepša hvala Zvone.

  21. zvone pravi:

    Mateja, iz srca hvala vam, da ste taki, kot ste. Veliko mi pomeni,da nekdo razume nesprejemljivost vsakega nadilja. Ja, Alice Millerjeva je vedela, da vsak udarec za malo zapre srce. In to je najhujsa posledica udarcev, tudi.samo obcasnih, pomanjljivo (so)cutenje

    Ja, res je, nekoc so mozje tepli zene vsakodnevno, pa ucitelji so tepli otroke v soli. Tega danes ni vec. Zakonske prepovedi so samo za tiste ki niso sposobni sebe ustaviti pri nasilju zaradi svoje vesti in srca. Vsi ostali ne potrebujemo zakonskih prepovedi za to.

    Me pa nekaj cudi: danes je nesptejemljivo teplsti kogarkoli, tudi zivali ne vec, le otroke je se sprejemljivo tepsti iz vzgojnih razlogov. Res me cudi to licemerje med ljudmi

  22. anja pravi:

    Sama sem močno proti udarcem, kakršnim koli in iz kakršnega koli razloga. Nasilja me je neizmerno strah. Celo tako, da se ob gledanju nasilja v svoji bližini, v katerega niti nisem vpletena, začnem tako tresti in popolnoma telesno ohromim. Takšna je moja telesna reakcija na nasilje.

    Rada bi samo povedala nekaj iz svojih lastnih izkušenj iz otroštva. Dolgo sem svojega očeta dojemala kot nasilnega, saj sem imela v spominu (podrobnosti se ne spomnim več), da sem bila zelo pogosto tepena, celo posiljena. Vse to pa sem kasneje spoznala, da ni bilo res. Oče je bil resda strog, vpitja in verbalnega nasilja je bilo veliko, udaril me je pa samo enkrat. Posiljeval me je verbalno in čustveno, kar sem v nočnih morah projicirala v fizično posiljevanje. S posledicami takšne stroge, verbalno nasilne vzgoje sem se borila kar dolgo časa skozi življenje.

    Tako da menim, da trditev, da en udarec ne pomeni nič, je zgrešen. Lahko namreč otroku naredi ogromno škode.

  23. Jure Puppis pravi:

    No Zvone, če verjamete ali ne, sem se tudi sam že pred leti odločil, da bom svojim otrokom zagotavljal boljše starševstvo, kot sem ga bil sam deležen. Pa ne samo glede “udarcev”, katere res lahko preštejem na prste ene roke, vendar glede drugih stvari kot so prisotnost očeta, lasten življenski prostor, odsotnost vmešavanja (in še mnogo drugih psiholoških detajlov, ki spadajo zraven) … Ko ste že navajali literaturo, so mi veliko bolj domači Adams (Po tihem zapeljani), Sanja Rozman, Formule ljubezni zgoraj omenjenega Milivojevića, Beattie-jina “Zbogom soodvisnost” in še nekaj malo bolj splošnih, ki prav tako govorijo o potlačitvah, zlorabah in vzgoji.

    Sicer sem pa včasih tudi sam razmišljal tako kot vi, Anja in Mateja, vendar sem se skozi leta pričel spraševati, skozi študijo subverzije družbenih sistemov, torej procesa Sun Tze-jeve “umetnosti vojne” s pomočjo katerega premagaš sovražnika brez izstreljenega strela – a si ga na koncu vseeno podrediš – torej skozi drugačno, bolj subtilno obliko napada. Zelo zanimivo je predavanje Jurija Bezmenova drugače poznanega kot Thomasa Schumana iz leta 1987, v katerem zelo sistematično opiše proces subverzije in njegove učinke (katere lahko zelo jasno vidimo, že če prižgemo TV) -> http://www.youtube.com/watch?v=8fQoGMtE0EY Ta človek (in še kopica drugih) mi je dal misliti o samoumevnosti in namembnosti “naprednih” trendov, v katere sodi tudi tale tema.

    Kar se pa tiče vaše etikete “zagovornika nasilja”; res je, da sem imel nekaj težav z agresivnostjo za čas prve polovice osnovne šole – tako kot prejemnik, kot izvajalec – vendar sem se skozi izboljšanje nekaterih razmer uspel proti koncu osnovne šole “prečistiti”, vse do okoli 20. leta. Potem so prišle nove okoliščine, za katere poprej prakticiran “miroljuben” pristop pač ni bil več učinkovit. Zato sem iz lastnih izkušenj prepričan, da je v določenih razmerah uporaba sile potrebna. Na srečo mi po fizični sili ni bilo nikoli potrebno posegati pa vendar zna v skrajnostih biti že samo takšen naklon zelo učinkovit. In da se razumemo – tukaj ni več govora o otrocih, temveč o odraslih osebah. Včasih je v življenju potrebno, da zaščitiš nekaj kar ti je blizu, poseči tudi po skrajnih sredstvih – to Zvone pa je primer tistih ljudji, za katere pravite, da potrebujejo pravo. In sem ne spadajo samo zavestni kriminalci, temveč tudi patološki osebki, ki na “lepo besedo” zaradi značilnosti svoje bolezni pač ne reagirajo … Žal sem bil s takšnimi primerki prisiljen imeti posla. In sem se iz tega tudi nekaj naučil.

  24. zvone pravi:

    Anja, ja, telesno in dusevno, custveno, psihicno nasilje je obicajno prepleteno. Zeli redko se kaze samo ena vrsta nasilja. Gre za tendenco ko skusajo odrasli svoje potrebe zadovoljevati na racun otrok. To je splosen pojav. Jaz sem rabil zelo dolgo, desteletja, da sem ugotovil, da sem zlorabljen dusevno, ekonomsko in telesno. Samo spolne zlorabe ni bilo. Ena najhujsih oblik trpjncenja je za majhnega otroka neodzivnost na iskanje stika. Tega sem zelo obcutil s strani matere ze kot dve ali trileten otrok. Ko je otrok zalosten, osamljen, pa se mama ne odziva.
    Vse te stvari so lahko lepo prikrite tako druzina na zunaj deluje idealna, znotraj pa vlada huda custvena lakota.
    Iz tega razloga sem tako kriticen do telesne kazni, ker pomeni, da smo neobcutljivi za otrokova custva in bolecino ze na fizicnem nivoju kaj sele na dusevnem. Kako.sem lahko ljubec in socuten, ce me.ne bol srce ko lastnega otroka tepem?
    Ampak, kot pravim, tega je ogromno. Telesna kazen je se vedno prisotna..zame je to le vrh ledene gore samoumevnosti slabega ravnanja z otroki, ki traja ze stoletja. Stvari se sele zadnjih 20 let spreminjajo v korist otrok. Normalno je da je toliko odporov.

  25. zvone pravi:

    Jure, saj vas nimam za slabega cloveka, kljub temu, da ste zagovornik telesne kazni. Sem presenecen koliko ljudi pada v zanko ko sebe ne zelijo imeti za zagovornike telesnega nasilja nad otroki, hkrati pa je za njih ” ena po riti” ali ” ena okoli uses, nacin vzgoje. Takih, ko je Spela, Mateja in Anja, ki so dosledno proti vsakemu udarcu, je izredno, izredni malo. Razsevetljenost na podrocju trpincenja otrok je se vedno redka.

    Ce bo jaz udaril otroka, bi se mu kasneje iskreno opravicil.

    Jure, ce clovek zagovarja udarce, kot del vzgoje in noce videti, kako mu je bilo ko je bil kot otrok sam tepen, potem bo tepel tudi lastne otroke. Ne gre drugace. Nasilje bo prenesel naprej. Tu je razlog, da sva bila tako vi kot jaz kdaj v otrostvu tepena, vi ste potem tudi kdaj udarili svoje otroke, meni je pa uspelo, da jih nisem nikoli. Ce recem nikoli, potem mislim NIKOLI. Pa nisem tak pohleven hrcek kot zgleda. Sem treniral boks. Takrat pa nisem skoparil z udarci in jih tudi prejemal. Tepsti sibkejsega od sebe pa se.mo zdi zavrzno.

  26. Jure Puppis pravi:

    Zvone, jaz še nimam svojih otrok – pisal sem hipotetično, za čas ko jih bom imel. V življenju še nisem udaril človeka; največ kar je bilo je bilo nekaj ravsanja in izživljanja v otroštvu v rangu vrstnikov, kasneje pa sem se ukvarjal z aikidom …
    No saj … Jaz pravim, da smo ljudje nevtralni, počnemo pa pretežno dobra ali pa pretežno slaba dejanja, na podlagi katerih smo potem tudi vrednoteni kot “dobri ali slabi ljudje”. Vendar to je bolj neka družbena sodba kot pa psihološka resničnost.
    Vbistvu, če sem iskren, niti ne gre zato, da bi zagovarjal dobesedno telesno kazen. Bolj se mi gre za to, da se ne strinjam s sodobnimi trendi (pa ne samo glede otrok ampak v kompletu z vsem skupaj). Nisem namreč prepričan v iskrenost celotnega “gibanja” in se bojim, da ljudje sami sebe vlečejo za nos in drvijo v propad (ob misli, da gredo v boljši jutri). Zato takšnim mentalitetam nasprotujem in zagovarjam konzervacijo ter umiritev razmer, preden se zgodi zadnja faza subverzije – to je anomija (predstavljajte si Ukrajino, vendar na veliko širši ravni).

    Vse ima neko funkcijo, vsaka stvar opravlja svojo nalogo; ko eno odstraniš, glej da jo zamenjaš s čim drugim, drugače se ti podre celoten sistem! In ravno to sem želel prej povedati; umakneš telesno kazen – nadomestiš pa jo s stvarmi, ki so opisane zgoraj. Takih kot ste vi, Špela, Mateja in Anja (torej takšnih, ki naj bi vedeli, kako se z novo “filo” operira) pa je malo … Kako naj se potem znajde preostalih 90%? Kako naj pomembna masa ljudi s “pravim načinom” zapolni to vrzel, da sistem ne propade? Težko. Strategijo za propad zahodne družbe so spisali že učenci Frankfurtske šole – danes se dosledno udejanja.

  27. zvone pravi:

    Jure, zanimivo razmisljate. Ampak.od necesa ne odstpam: absolutno sem preprican, da sta obe svetovno vojni rezultat krutega ravnanja z otroki. Zahodna in svetovna civilizacija lahko prezivi le ob ozavescanju o skodljivosti krutega ravnanja z otroki. Krutost v otrostvu je recept za krutost v odraslosti. Le resnicno.ljubeci odnosi bodo pomagali nadaljevati zivljenje…in holokavst ter podobne krutosti, ki jih je zgodovina polna, bodo morda res pospravljene v anale preteklosti..Klkucno je ravnanje z otroki

  28. Zvone Krušič pravi:

    Moj ideal je “svobodna družba”, kjer velja nekakost med vsemi različnimi, kot pravi Mateja, v ta ideal ne bom nikoli nehal verjeti….Začne se pa v otroštvu…

    Je naključje, da Švedska spada med najvišje razvite socialne države? Glede tega se vsi zgledujejo po Švedski. Njhova pozornost do ranljivih skupin je zagotvo največja na svetu. Zakonsko prepoved telesnega nasilja nad otroki so sprejeli že 1979, kot prvi na svetu.

    Vendar vedno pravim: če ne tepeš svojega ali drugega otroka, iz strahu pred kaznijo potem tega ne počneš iz pravih razlogov. Pravi razlog je tvoja VEST in SRCE..samo to dvoje..

  29. Anja Longyka pravi:

    Veseli me, da se odvija kvalitetna debata! 🙂

    Preberite knjigo Zdaj Eckharta Tolleja. Sama živim in zagovarjam, da bolj ko je človek prisoten tukaj in zdaj; manj ko ga um nenehno prestavlja iz trenutka v preteklost ali prihodnost, bolj je lahek v sebi. Če se naučimo živeti v sedanjosti, ne občutimo več strahu, tesnobe, obžalovanja, ponosa … Temveč le radost danega trenutka. V takem stanju nasilje ne obstaja. Vse nasilje izhaja iz nečesa negativnega, kar sproži v nas um, telo pa se nanj odzove z močnimi čustvi, ki se udejanjajo v agresiji. Res, preberite knjigo.

    Jure, kar se tiče vašega zagovarjanja nasilja, če prav razumem, to velja bolj kot samoobramba ali pa kot ravnanje z enakovrednimi ljudmi. Z otroki take situacije ni …

    Predstavljate si, da imate v službi opravka z agresivno stranko, ki verbalno napada. Imate dve možnosti. Bodisi se razjezite in verbalno ali telesno udarite nazaj (seveda z dobrim namenom doseči svoj prav) bodisi se ne razjezite, sprejmete osebo kot nekoga, ki ima trenutno probleme, in z njim komunicirate mirno. Če ostaja nasilen, mu preprosto rečete, da z njim ne boste več komunicirali in naj zapusti prostor. Če udari, se branite.

    V prvi situaciji ste uporabili ego, v drugi pa ne.

    Najboljše orožje proti nasilju je nenasilje. 🙂

    Če imate orpavka z nasilnimi ljudmi, pojdite stran, če lahko. Če ne, jih lahko razorožite s prijaznostjo in človeškostjo. Če ste nasilni nazaj, s tem sprejmete to primitivno komunikacijo in se spustite na njihov nivo, oni pa s tem dobijo potrditev, da se lahko tako obnašajo.

    Ego in nasilje hodita z roko v roki. 🙂

  30. matrisha pravi:

    Kar se Jureta tiče, menim, da njegovo “zagovarjanje nasilja” izhaja zgolj iz vidika opravljanja službene dolžnosti. Jaz osebno menim, da nekdo, ki je inteligenten v smislu razgledanosti in osebnostne rasti, ne more verjeti v nasilje. V službi obrambe pa žal ne obstaja filozofija odhoda ali nenasilne komunikacije, ko imaš opravka z opitimi, agresivnimi, v trenutni situaciji neprištevnimi ljudmi in seveda nevarnimi. To je moje mišljenje.
    Malo stopam Juretu v bran, ker mislim, da ste prehudo stopili na njegove besede, čeprav sem sama v njih razbrala več. Morda samo zato, ker sem dvakrat prebrala njegova dva prispevka 😀

  31. zvone pravi:

    To kar zagovarja Jure, telesno kaznovanje otrok, zagovarja vecina ljudi pa jih nimamo zato za kriminalce. Jaz pravim, da je telesna kazen pac nasilje, vecina pa pravi, da je to le del vzgoje. Tako je to.

  32. Jure Puppis pravi:

    Zvone, strinjava se gotovo v eni stvari: psihopatologija v družinskih krogih JE vzrok za nastanek nevrotikov, odvisnikov in raznih vrst psihopatov (ki se potem tudi rekrutirajo v kroge družbenega vodstva in posledično reproducirajo to psihopatologijo nazaj v prebivalstvo) … Vendar jaz sem mnenja, da vzrok za to psihopatologijo leži v konstantnem rušenju in preoblikovanju stvari, ki bi morale biti temeljne; to so družina, vrednotni sistem in delujoče gospodarstvo (3 stvari, ki so – vsaj – zadnjih 80 let konstantno in sistematično napadane, izpostavljane in medsebojno ločevane). Zato se mi zdi, da v časih, ko se otrokom stalno perejo glave, (v šoli, prek medijev, …), ko postajajo vedno bolj agresivni in podivjani, učitelji, starši in širše okolje pa vedno bolj pasivni in nemočni, ko družina sistematično odpoveduje in ko gospodarske razmere postajajo vedno bolj slabše ter ko kombinacija vsega skupaj ne zagotavlja več varnega okolja in se razmere pričenjajo zaostrovati, ljudje, ki si nikoli nebi smeli biti sovražniki pa se pričnejo usmerjati drug proti drugemu – takrat menim, da v skrajnosti pride v poštev tudi t.i. “telesno kaznovanje otrok” (izraz se sliši ravno tako, kot če bi hoteli opisovati kakšno srednjeveško puljenje nohtov …).

  33. Jure Puppis pravi:

    Sicer se pa strinjam z vsako nenasilno vzgojno strategijo, v kolikor ta preprečuje potek dogodkov v smislu zgoraj opisanega. Vendar kot je na bojišču prepozno za besede, ko se že gledajo preko cevi, je žal na drugih življenskih področjih tudi tako. Potrebno je PREJ storiti vse, da do bojišča ne pride in čas zato na srečo še imamo.

  34. Jure Puppis pravi:

    Matrisha, me veseli, če ste dvakrat prebrali moja članka …

    Sicer je pa z mojo izkušnjo glede uporabe nasilja tako; ko sem treniral aikido, sem bil izjemne skupnosti, ki doktrino nenasilja obvlada zelo dobro. To so pravi mojstri nenasilnega vedenja. Znotraj te skupine, ob prisotni mentaliteti, je bilo skoraj da nemogoče, da bi do nasilja dejansko prišlo – že zaradi visoke stopnje zavedanja. Družba pa žal ne deluje na tej ravni … Zato obstajata policija (za notranjo varnost) in vojska (za obrambo) + še druge službe. To so torej organizacije, ki nastopijo, ko so se mirnodobna sredstva že iztekla. In dokler bomo na svetu imeli mentaliteto, da smo sovražnik drug drugemu, namesto sami sebi, se bo vedno našel nekdo, ki bo poiskal tiste “naivne”, ki mislijo, da jim nihče nič noče samo zato ker oni nikomur nič nočejo, bomo potrebovali obrambne sisteme kot sta vojska in policija – in seveda sredstvo uporabe sile.
    Na dan, ko ne bomo več imeli “naivne” miroljubne strani, ki želi z zgledom prepričati nasprotnika, naj odloži svoje orožje (čeprav je ravno ta nasprotnik tisti, ki preko subtilnih kanalov manipulira z nasprotno stranjo, da naj bo pasivna in miroljubna – torej bolj slepa za invazijo, ki se pripravlja *zadnji primer: Ukrajina), torej na tisti dan, ko bodo vse strani pripravljene istočasno odložiti svoje orožje, brez za*ebavanja – takrat se bomo lahko nehali jit policijo, vojsko in “fizično nasilje”.

    Se kdo spomni tistega primera, ko je oče vrgel otroka z balkona, tam nasproti toplarne Moste v Ljubljani? Odločujoči so se raje odločili za “besede”, namesto da bi sklicali Specialno Enoto, ker so verjeli, da mu bodo brez “fizičnega nasilja” uspeli umiriti glavo in rešiti otroka. Takrat je bil ravno v zraku nek politično motivirani pacifizem, ki naj bi rešil vse težave nenasilno … Posledica: omrtvitev tistih, ki bi sicer ukrepali. Točno to pa je eden od namenov procesa subverzije.

    Poanta: ne, ne zelena luč pretepanju otrok – ozaveščenje in stabilizacija preden je prepozno – preden se pretepanje resnično začne.

  35. zvone pravi:

    Jure, ste kar precej paradosalni. Trenirali ste Aikido, ki je duhovna praksa nenasilja, hkrati pa govorite o koristnosti ” veselega deljenja klofut”. Ce velja za Aikido filozofija nenasilja med odraslimi, ki so enaki po.moci kako vam potem ni tuje nasilje nad sibkejsim, odraslega nad otrokom? Se vam zdi da se nenasilja ucimo s klofutami in udarci?

    Govorite o podivjanih otrocih, hkrati.pa daste tragicen primer ko je oce vrgel svojega otroka z balkona balkona. Kdo je tukaj podivjan? Jaz vidim v tem primeru odraslega, ki je podijvjan, skrajno.brezcuten in krut. Tisti.ki to vidi obratno ne vidi dejstev.

    Jaz nimam nobene paranoje pred otroki in mladimi. Se vsaka starejsa generacija je bila zavistna mlajsi in jo imela za podivjano. Zame jevto nesmisel. Moja dva otroka sta sproscena, pa niti priblizno razvajena ali da.bi.koga ogrozala. Imel sem veliko stika z otroki in nisem videl posebej podivjanih, zato ne razumem te paranoja…jaz sem.videl otroke, ki so bili zrtve starsev in raznih odraslih..ki bi po naravi stvari morali skrbeti zanje..pa so bli nesposobni za kaj takega..
    Otroci.in mladi nikogar ne ogrozajo , odrasli ogrozajo sami sebe s svojimi strahovi, predsodki in izkrivljenimi.percepcijami realnosti.

    Jaz sem.absolutni zagovornik otrok, sem vedno.na njijovi strani, ceprav jim ne jemljem odgovornosti za nkihove izbire. Moj sin ki je zdaj v 23 letu je dokaz za to, da tak oce, ko sem ne naredi razvajenega otroka temvec svobodnega, samozavestnega, sproscenega, socialnega, socutnega, veselega, kreativnega in dobrega po srcu…
    On je ze do sedaj prepotoval toliko sveta ki ga Zvone Seruga v njehovih letih niti priblizno ni. Rad zivi in ima rad SEBE in druge ljudi..je se kaj pomembnejsega?
    Najlepse pa je zame ko.mi.brez zavor, pristno, iskreno rece : ” Oci, rad te imam”. Tega ni ravno veliko med oceti.in sinovi, ko ti.odrastejo..

  36. Zvone Krušič pravi:

    Jure, kot sem rekel, napadam dvojno, lažno moralo, ki se skriva za prepričanji zagovornikov telesnega kaznovanja (nasilja) otrok. Ne pa vas osebno, čeprav vem, da je to mogoče doživeti tudi osebno, za tiste, ki taka prepričanja imajo.

    Ko sem bral knjige od Alice Millerjeve Drama je biti otrok, še posebej pa UPOR TELESA, sem rekel; to je to! Misli
    Millerjeve so le potrdile moje misli.

  37. Jure Puppis pravi:

    V času, ko sem treniral aikido, sem imel v svojem domačem okolju probleme s patološkim vedenjem določenih ljudi, ki so mi bili blizu (vse skupaj je bilo že PO mojem 20. letu! Otroštvo je druga zgodba.) S svojim aikido treningom sem se naučil to vedenje lažje prenašati, nisem pa zmogel moči, da bi ga preobrnil, kar sem takrat mislil, da bi moral storiti. Ker takrat še nisem imel tolikšnega psihološkega znanja in nisem tako dobro razumel celotne dinamike, sem uporabil dotedanje izkušnje – še posebej izkušnjo prevare s strani osebe, ki sem jo zelo dolgo poznal. Mislil sem si: “Tale aikido me dela samo bolj odprtega za manipulacije, me spreminja v mevžo, ki zna samo tolerirati za*ebavanje in nikomur nič storiti za to.” Zato sem se odločil, da se raje “fizično” okrepim, nekaj bolj v skladu z domačo, zahodnjaško logiko in kulturo in se pač ne pustim več za*ebavati. V določenih zadevah je bil ta moj odnos do stvari precej uspešen – vsaj v smislu striktno mojih lastnih interesov in samozaščite, požvižgajoč se na drugega, ki mi je po mojem mnenju itak želel samo škodovati (škodovati mi vsaj iz osebine nezavedne plati …). Vendar dejstvo pa je tudi, da se jaz sam ob tem nisem počutil dobro.

    Mogoče sem naredil napako …

  38. Zvone Krušič pravi:

    Mi zahodnjaki težko dojamemo vzhodno filozofijo…kot je izrekel Bruce Lee: “Bodi voda”..Za našo logiko je močna le skala ali kamen ali kaj podobnega…ne pa voda…Lena vihodu so že pre tisočletji dojeli, da je voda dobesedno nepremagljiva..

  39. Zvone Krušič pravi:

    Mateja, hvala vam za nasvet za branje knjige Punška in Velikan, od Neli Kodrič Filipič…

    To je v bistvu otroška knjiga za odrasle…V njej je čudovito opisano kako se zloraba, trpinčenje, prenaša iz generacije na generacijo…Kako potlačene, nepredelane čustvene vsebine, pozabljena bolečina iz otroštva, vplivajo na človekovo življenje in na to kako bo ravnal s svojimi otroki..In šele potem ko se ta začarani krog prekine, ko se bolečina izjoka in ko se zavestno prepozna njen izvor, šele takrat, je nevarnost, da bi prenesli potlačeno bolečino naprej, da zlorabljali še naprej svoje otroke, zmanjšana…Zelo zamnjšana..Morda celo odpravljena…

    Začarani krog zlorabljanja in prenašanja težke dediščine emocionalne bolečine se tako postopno prekine..

    Močna knjiga…

    Hvala Mateja

  40. Jure pravi:

    Zvone, ko sem prebral vaš članek, me je zelo presenetilo in skoraj nisem mogel verjeti, da je dr. Milivojević res zagovornik telesne kazni. Tudi jaz sem bil doslej venomer prepričan, da telesno kaznovanje nikoli ni primerno. Popolnoma vas razumem, da ste napisali svoj protestni članek, in z vami bi se bržkone popolnoma strinjal, če ne bi sam poznal strokovnega dela dr. Milivojevića.

    Ne morem namreč zaobiti dejstva, da je po moji osebni izkušnji dr. Milivojević izjemen, res izjemno fenomenalen psihoterapevt. Razen moje osebne izkušnje pa je treba upoštevati, da je dr. Milivojević v strokovni javnosti priznan kot eden izmed večjih psihoterapevtov tega časa. Med drugim je predavatelj na univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju in supervizor v ljubljanskem Kliničnem centru za zdravljenje odvisnikov. Letos je bil vabljen na svetovni kongres psihoterapevtov kot eden izmed 12 glavnih predavateljev. Več o njem http://www.milivojevic.info/index.php?option=com_k2&view=item&layout=item&id=44&Itemid=207

    Menim, da če strokovnjak s takšnim slovesom poda svoje prepričanje, ga je treba jemati resno in dobro razmisliti, ali se mi zagovorniki nenasilja morda vsaj malo motimo.

    Če berem vaš članek v tej luči, se mi zdi, da ste s svojo sodbo precej pretiravali (omenjanje Hitlerja in vojn v tem kontekstu, ali pa navedba youtube reklame, ki prikazuje telesno zlorabljenega otroka). Milivojević je v svojem prepričanju svetlobna leta odmaknjen od zlorabe otrok kot je prikazano v reklami. Kot je obrazložil, dopušča le najmilejšo obliko telesne kazni, samo v izredno posebnih primerih in šele potem, ko so izčrpane vse ostale konstruktivnejše nenasilne metode.

    Zapisali ste primerjavo, zakaj odraslih ne smemo tepsti, otroke pa lahko. Zastavljam protivprašanje: zakaj odraslih ne moremo kaznovati, otroke pa smemo (npr. danes ne smeš na igrišče, ker si bil poreden…). Ali boš ženo ali moža tudi zaklenil v sobo, ker te ni poslušal(a)? Otroke moramo pač drugače obravnavati in z njimi postopati, ker še niso razvili dovolj racionalne presoje in izkušenj. Najbrž se zato omenja obdobje do 12 let, po tem pa se otrok že začne bolje zavedati svoje samopodobe in se začne krepiti racionalna “odraslost” v njem, zato je treba vzgojne metode prilagoditi kot že deloma odrasli osebi.

    Še ena misel: obstaja tudi čustveno kaznovanje, ki je za otroka po mojem mnenju mnogo hujše kot telesna kazen. Moja mama me nikoli ni udarila, niti kaznovala me ni pretirano, ker sem bil bolj pridne narave. Toda še danes se spomnim, ko sem kaj ušpičil, me je pogledala s takšnim razočaranjem v očeh, in vest me je zapekla tako hudo, da sem si bil tedaj želel, da bi me raje enkrat udarila po riti in bi bilo potem brez zamer, kot pa da sem moral 5 minut prenašati njen razočarani pogled! Enkrat sem ji kar sam kuhlo prinesel in jo prosil naj me natolče.

    Če je dovoljeno nasilje, kje je potem meja, se sprašujemo: 2 ali 3 udarci po riti? Spet protivprašanje: kje pa je meja pri čustvenem kaznovanju, kjer ni telesnega nasilja? Ali smemo otroku zagroziti, da mu bomo odrezali roko ali ubili mamico (ali je to po zakonu sploh kaznivo dejanje? – taka grožnja je za otroka 100x hujša kot ena po ritki). Če smo milejši, mu smemo prepovedati risanko? Mu smemo reči, kako nas je njegovo vedenje razočaralo? Vsaka kazen, ali pa že samo pretirano zbujanje slabe vesti v otroku, mu bo pustila čustvene posledice. Kje je meja, ko lahko govorimo o čustveni zlorabi? Ali in kdaj jo kaznujejo Švedi?

    Šprašujete, kje so dokazi, ki bi govorili v prid telesnemu kaznovanju. Kje pa so dokazi, da je nenasilna vzgoja boljša? Tule je ena reportaža, kjer par naših psihologov meni, da je zaradi pretirano permisivne vzgoje danes več nasilja med otroci kot včasih: http://www.24ur.com/novice/slovenija/vedno-vec-nasilnih-otrok-je-kriva-vzgoja.html

    V bistvu reportaža ne govori o telesni kazni, ampak da je pretirano popuščanje staršev pri vzgoji otrok in njihovo razvajanje zelo slabo, to je pač druga skrajnost naše teme.

    Dr. Milivojević se strokovno precej ukvarja z vzgojo otrok, sodeloval je tudi pri eni knjigi o vzgoji otrok (Mala knjiga za velike starše), ki je napisana izjemno “razsvetljeno” (mislim, da bi se tudi vi z večino v knjigi strinjali, čeprav mislim da knjiga sploh ne zagovarja telesne kazni).

    Nekaj njegovih zanimivih člankov o vzgoji je na njegovi facebook strani https://www.facebook.com/pages/Zoran-Milivojević-psihoterapeut/190718774275896

    Če si pogledate več njegovih nasvetov, se boste sami najbrž prepričali, da tega gospoda ni lepo primerjati s holokavstom in podobnim, saj je s svojim delom v Sloveniji ogromno dobrega prispeval k boljši vzgoji otrok. Kaj pa če ima morda prav tudi v tej temi?

  41. Jure pravi:

    Moj prejšnji komentar sem pozabil skleniti še s samokritičnim vprašanjem (ne pozabite, tudi jaz težim k ideji nenasilja). Če menimo da je telesno kaznovanje slabo, kaj pa če je slabo kakršno koli kaznovanje otroka? Naj v idealu popolne razsvetljene družbe prepovemo vsakršno obliko kaznovanja otrok? Mi se zdaj smatramo za “razsvetljene” starše, ker smo proti telesnemu nasilju nad otroci. Ampak vsakič, ko še tako milo kaznujemo otroka NE-telesno, smo bili do njega (čustveno) nasilni (vsaj kak orto-pacifistični purist nas bo obsodil za totalne barbare, ker smo čustveno ranili živo bitje). Mar nismo z našo samoproglasitvijo “razsvetljenih” staršev nekoliko prevzetni?

    Morda bi šlo, če bi imeli 25 ur časa na dan, da bi skušali ob vsaki napaki otroka lepo racionalno prepričevati, zakaj ni dobro to kar je storil. Ali bo 4 letni otrok sploh razumel, kar mu želimo racionalno pojasniti, oz. ali bi ga res lahko naučili lepega vedenja, če otrok nikoli ne bi doživel nikakršne oblike kazni (oz. nelagodja, čustvenega ali fizičnega, kar je osnovni namen kazni)?

    Milivojević je nekje komentiral, da so naše starše vzgajali strogo, nasilno in brez pohval. Zato so naši starši menili, da tako ni bilo prav, in zdaj s svojimi otroci marsikdo postopa v drugo skrajnost – brez kaznovanja in permisivno v rokavicah, da bi le imeli čimveč svobode, ljubezni in nobenih prepovedi, ki so jih bili deležni starši. Zato imamo zdaj generacijo nevrotičnih ljudi, ki so slabše pripravljeni na samostojno življenje in neprilagojeni soočati se z življenjskimi težavami. Tudi na to plat je treba opozoriti. Potem en udarec po ritki v skrajni sili morda ne zveni več tako grozno.

  42. Zvone Krušič pravi:

    Dragi Jure, že drugi Jure,ki zagovarja nasilje nad otroki v obliki telesne kazni.

    Ljubezen in telesno nasilje ne gresta skupaj. To je zelo bolna zveze. zaradi tega ostajajo mnoge pretepene ženske še desteletja z naislnim možem, ki jih pretepa. Ker zmotno verjamejo njegovim lažem, da jih ljubi, četudi jih tepe.

    Zakaj le Milovojević ne priporoča, da ima mož pravico tepsti svojo ženo? Ona ga ne more, ker je šibkejša od njega. Običajno.

    Kje je meja za telesno ali duševno nasilje? To vam mora povedati vaš OBČUTEK, srce, vest, …če vsega tega nimate vam ni pomoči,.četudi preberet 1.000000 knjig o vzgoji…

    Meni to pove občutek, ki kaže mejo s katero bližnjemu povzročim bolečino ali ga prizadenem. Takrat se opravičim.

    Ker tistim, ki jih brezpogojno ljubim iz vsega srca, sploh moja dva otroka,ne želim povzročati bolečine, ju NIKOLI nisem udaril.Če rečem nikoli, to pomeni NIKOLI…

    Temu se reče “čustvena inteligenca”……imamo še veliko čustvenih idiotov pri nas, takih z doktorati znanosti…..veste jaz nepadam na nazive ali na kakrkoli drugega…

  43. Zvone Krušič pravi:

    Sicer pa vas Jure nimam za slabega človeka, če zagovarjate telesno kaznovanje otrok. Čeprav mislim, da je telesno kaznovanje, kot tudi vsako trpinčenje otrok, zloraba, telesna, čustvena ali spolna, zlo, pa mislim, da ljudje to počno v svoji nevednosti.

    Na vsak način pa ostro reagiram, če nekdo javno propagira telesno nasilje nad otroki in ga skuša prikazati, koz vzgojno. Take licemerne prevare javnosti, s strani različnih strokovnjakov za vzgojo, se meni zdijo popolnoma nesprejemljive.

    Pravzaprav najbolj napadam dvojno moralo, ki je blaga do odraslih in stroga do otrok, že stoletja. Zelo sovražim tudi laž,torej, ko ljudje zavestno počenjo eno (menijo, daso proti nasilju nad otroki), manj zavestno pa počnejo prav to kar zagovarjajo…

    Ellen Key ni rekla zastonj, da človeški rod boleha od hude dvojne, lažne, morale…

    Zato,Jure, če sem vas preostro zavrnil z vašim stališčem, se opravičujem……

  44. Zvone Krušič pravi:

    Tudi na področju telesnega nasilja nad otroki se prebujamo, tako človeštvo, kot celota ali, kot posamezniki..

    De Mausse, izjemen raziskovalec zgodovine otroštva je povedal, “da se človeštvo prebuja iz more, ki se imenuje otorštvo..”

    Mislim, da tega ni izrekel zaman….pri nas je odlična in edinstvena knjiga iz tega podorčja, knjiga Alenke Puhar z naslovom Prvotno besedilo življenja (Zgodovina otroštva v 19. stoletju na slovenskem….)…enkratna knjiga, ki z obravnavanjem literarnih del znanih in pomembnejpih Slovencev, okriva pravo naravo odnosa do otrok v slovenkih družinah v preteklosti…prav nič ni bila rožnata…in je temeljila na nasilju in ne na ljubezni…

  45. Jure pravi:

    Našel sem članek dr. Milivojeviča, ki obširno odgovori na vse dileme, ki smo jih debatirali na tem blogu.

    Na kratko samo par ugotovitev iz članka: obstaja vedno več raziskav, da so otroci v razvitih državah (npr v Veliki Britaniji), ki ne tolerirajo telesne kazni, agresivnejši. In da otroci, ki so bili do “zdrave mere” telesno kaznovani, so v odraslosti v povprečju srečnejši in bolj samozavestni kot otroci, ki nikoli niso doživeli telesne kazni. To demantira staro dogmo, da nasilje rodi nasilje, in potrdi celo obratno: nenasilje rodi nasilje.

    Majhni otroci, ki niso izkusili telesne kazni, se fizično znašajo nad sovrstniki, živalmi ali starši, zato ker sploh ne poznajo sočutja, da je nasilje do drugih slabo. Šele ko otrok izkusi telesno kazen na sebi, ugotovi da to boli in se mu razvije sočutje, da boli tudi druga bitja.

    Članek natančno opredeli mejo med zdravo fizično kaznijo in fizično zlorabo in jasno pove, da je fizična kazen samo v skrajnem primeru, in da je bolj pomembno da se starši pred tem poslužijo vseh drugih vzgojnih metod (od pozitivnih – pohval, izražanja ljubezni, do negativnih – pojasnil, timeout metod in raznih mehkih kazni v stilu prepovedi itd).

    Omenja tudi težavo, da starši, ki zavračajo fizično kazen, se morajo včasih v skrajnih primerih posluževati drugih oblik kazni (npr. čustvenih kazni ali groženj), ki so dolgoročno škodljivejše za otrokovo samozavest.

    Omenja tudi to, da vsi otroci ne potrebujejo nujno te metode kaznovanja, so pa tudi rojeni agresivnejši otroci, pri katerih v skrajnih situacijah ne zaležejo druge vzgojne metode.

    Vse to je precej bolj obširno pojasnjeno v članku:

    https://translate.google.com/translate?hl=sl&sl=sr&tl=hr&u=http%3A%2F%2Fwww.nspm.rs%2Fkulturna-politika%2Ftelesno-kaznjavanje-dece-da-ali-razumno.html

  46. zvone pravi:

    No, mene en tak članek ne prepriča, nasprotno. Zdi se mi BUTAST, TOTALNO NEUMEN….Zdi se mi skrajna bedarija, da bi bilo treba otroke tepsti, da bi občutili sočutje…Čista neumnost. Nasprotno:srce otrdi in se zapre zaradi tepeža, pa naj bo preoblečeno v kakršnokoli krinko vzgoje itd..Vsak išče resnico, ki mu bolj paše. Po moje nekdo, ki išče članke s katerimi bi lahko potrdil koristnost telesnega kaznovanja, nosi v sebi močan prikrit sadistični potencial. Smilijo se mi otroci, ki bodo morali živeti z njim. Jaz iščem nenasilje in se mi zdi nasilje nad komerkoli šibkejšim, sprevrženo..Običajno je tam kjer oče tepe otroke prisotno tudi nasilje moža nad ženo..Če nisi sposoben boljše komunikacije potem tepeš….in si lažeš, da gre za vzgojo…

    Sovjega sina in hčere nism nikoli tepel ampak sem vedno poskušal z inteligenco, oblutkom, tudi doslednoistjo in odločnostjo, komunikacijo, razumevanjem, amapk NIKOLI S TEPEŽEM! Hvala bogu!, To je nekaj za kar si čestitam in sem srečen,da lahko rečem, da nism nikol,i uporabil telesnega nasilja, klju btemu, da sem precej impulziven in razburljiv človek…In splačalo se. Vsak tepež je strup za zaupanje, uničuje zaupanje….Tisti, ki mora udariti otroka je že poraženec samega sebe….Tisti tudi ne bo nikoli vedel kaj pomenijo resnično nenasilni odnosi z nenasilno in hranljivo komunikacijo, resnično ljubeči in polni pristnega zaupanja. UDARCI ZAPIRAJO SRCE! in uničujejo ljubezen..

    So mi pa všeč misli iz revolucionarne in prelomne knjige Stoletje otroka od znamenite pedagoginje Ellen Key:
    “Dokler se beseda udarec sploh omenja v neki družini, ne more biti pri otrocih popolne iskrenosti in poštenja”
    “Udraci izzivajo vrline SUŽNJEV in ne svobodnih ljudi”
    Tisti, ki tepe ima primankljaj SAMONADZORA, primanjkljaj INTELIGENCE, POTRPLJENJA, primankljaj SAMONADZORA in pomanjkljivo DOSTOJANSTVO”
    “Oče, ki tepe svojo hčer, si zasluži, da enkrat vidi in občuti kako je s tem prizadel njen občutk telesne svetosti, ki je že pri majhnih otrocih zelo močan”
    “Najbolje je, da se roditelj že pred otrokovim rojstvom odloči, da NIKOLI ne bo posegel po udarcih”
    “Nasilni ukrepu delujejo na številne procese, ki se odvijajo v duši otroka, na mračna in kompleksna dogajanja, kot tudi na občutljive občutke in nimajo vzgoje moči, prej destruktivno”
    “Vzgojitelj, ki tepe otroka postaja DEMORALIZIRAN in VEDNO BOLJ NEUMEN, ker ga to ne vodi h razmišljanju in ne razvija inteligence in potrpljenja, temveč brutalnost in nasilnost”
    Sama doživim fizično bolečino če se rokujem s človekom, za katerega vem, da tepe svoje otroke”
    “Tam kjer se otroke nikoli ne tepe je prva zapoved, da se se ne naredi bližnjemu nič takega, da bi jih prizadeli”
    “Vsako vzgojno sredstvo, ki vzpodbuja strah je zavora za razvoj čoveških lastnosti, kot so POGUM in DOBROTA,,,”
    “Tudi tam kjer udarci ne izzovejo laži, vseeno onemogočajo popolno iskrenost, spontan pogum, da smo taki, kot v resnici smo”
    “Ravno za to, ker odrasli premalo spomnijo lastnega otroštva delajo iste zločine, ki bodo otrokom uničila otroštvo”
    “Temelji za vojskovanje se ne naredijo z otroškimi vojaškimi igrami, temveč s šibo”

    Da bi dojel tele misli, da bi te navdušile, moraš imeti vsaj malo čustvene inteligence..v nasprotne primeru te odbijejo..

  47. Zvone Krušič pravi:

    Da lahko razumeš nesprejemljivost in škodljivost vzgojnega tepeža moraš biti sposoben čutit in (so)čustvovati. Če nekoga resnično ljubiš, kot lahko globoko ljubiš le svojega otroka, te boli srce, če ga udariš. Kogarkoli ljubiš ga ne moreš udariti, ne da bi tebe samega bolelo pri srcu…..tudi domačo žival, kužka, muco, konja….Gre za to ali imaš odprto srce ali zaprto, ali imaš občutljivost ali ne….Tisti, ki ga tepejo kot otroka ottdi v srcu in tudi ljubiti ne more več svojega starša…..polno ljubiti…udraci zapirajo srce

    Nisem še videl, da bi deresrji živali propagirali tepež, kot metodo dresure. Žival, ki ji povzročamo telesno bolečino se zapre in noče več sodelovati, ker izgubi zaupanje…komunikacija med živaljo in dreserjem je prekinjena….

    Treba je ČUTITI, da lahko to dojameš….zagotovo pa nekomu, ki propagira telesno kazenovanje manjka čustvene inteligence in ni sposben pravega zaupanja, bližine in pristne komunikacije…

    Ne moreš nekomu govoriti: “Rad te imam” pa ga potem hladno udariti…to je sprevržena ljubezen..Tisti, ki ljubi ne povzroča bolečine…sploh ne namerno ih zavsetno..,Če pa jo se pa opraviči…

    In to bi naredil jaz: če bi se mi zgodilo, da bi udaril bi globoko obžaloval in se opravičil otroku…..

  48. Zvone Krušič pravi:

    https://www.facebook.com/video.php?v=10154594772640394&set=vb.129144775393&type=2&theater

    Na tem vidu je jasen dokaz, da NE OBSTAJA nič takega kar bi bilo telesno kaznovanje in nebi hkrati bilo telesno nasilje…

    Meni se bo teh posnetkih bruha, čutim gnus, prezir, bes in sočutje (do otrok), ki se ne morejo braniti od krutosti odraslih….

  49. Zvone Krušič pravi:

    No, nekaj je dejstvo, Zoran Milivojević zagovarja telesno kazen, govori celo o tem, da je nujno in da je koristno za otroka. Tu ni nobenega dvoma. Vprašanje, ki se nanaša na večinsko mentaliteto ljudi pa je: ali je telesno kaznovanje tudi telsno nasilje ali ne? Samo to je dilema in nič drugega.

    Milivojević pravi, da obstaja razlika med telsnim kaznovanjem in telesnim nasiljem in da telesno kaznovanje ni telesno nasilje. S tem prerpičanjem (ki nima nobenih argumentov) se lahko identificira veliko Slovencev.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.