Neskončna zgodba (18)
(Bralcu priporočam, da ob branju posluša naslednjo skladbo. Lepo se bo zlila z vzdušjem pripovedovanega.)
Irena je stopila iz hiše in na dež, ki se je začel zlivati po njenem dežnem plašču. Dež je ni nikoli preveč motil. Morda so jo bolj motili ljudje, ki so se pritoževali nad njim, če ravno niso imeli pripomniti kaj drugega. In tem je skoraj vedno pritrdila. Po tem se je ponavadi razvil bolj prijeten pogovor. Tako pač je. Nekim stvarem pač ni usojeno, da se spremenijo. Pa je to res?
Če pogleda njeno življenje na primer. Saj ji čisto nič ne manjka, ne. Ima vse, kar ji omogoča lagodne občutke dan za dnem. Nekateri ljudje niso takšni srečneži, bi reklo večina strank v njenem salonu, ko bi tema nanesla na težke čase, v katerih živimo. To je Ireni zmeraj vzbudilo nekoliko krivde, da ni dovolj hvaležna, da je sebična in vse ostalo. A če je sedaj dobro pomislila, stvar ni bila v tem, da ne bi bila hvaležna, le včasih si je želela nečesa več. Kaj je torej narobe s tem, če človek hrepeni po nečem boljšem, novem, lepšem? Morda se bo na koncu izkazalo, da so bile vse skupaj le prazne sanje ali previsoko letanje, a kaj zato? Človek se vsaj nekam premakne, četudi še sam ne ve, kam. Ali je imela bolj prav mama? Navsezadnje je dala skozi več, kot Irena sama. Več izkušenj in vse to. Pa jih je bilo res več, glede na to, da se je vedno bolj ali manj držala svojega otoka? Za nekoga, ki stalno teži za nespremenljivostjo je otok kar pripraven kraj za življenje …
Irena je svojo mamo vedno cenila. Bila je pravi steber družine. Ne preveč zgovoren, to ja, a je s svojo navzočnostjo vsem vedno dajala občutek varnosti in zanesljivosti. Kot najstnica se je vedno čudila, ko ji je kakšna znanka potožila o tem, kako težaven odnos ima s svojo mamo. Irena si skoraj nikoli želela biti karkoli drugega, kot svoja mama, ko bo velika. Ob tem se je kislo nasmehnila. Kako hitro se stvari lahko zasukajo v popolnoma novo smer. In očitno si le nista tako zelo podobni, kot je vedno pravil oče.
Opazila je, da je medtem prišla do Mačk, ne da bi opazila karkoli na svoji poti. Dežne kaplje so postajale vedno bolj debele in težke. Pogledala je čez cesto k svojim sosedom, kjer še ni bilo znakov življenja. Verjetno so danes prve na seznamu službene dolžnosti. Dolžnosti prave službe, ki ti da nekaj konkretnega. In varnega. Ne pa neke sanjarije. So pa res nekoliko naivni, da mislijo, da ima tak posel kakšno prihodnost tu, na njihovem otoku. Tu smo vedno živeli čisto zadovoljivo in neodvisno od drugih, od »neotočanov«. Nič nam ne manjka. Sploh pa ne nekaj rabljenih oblačil, ki jih za manjši denar, a popolnoma nove lahko dobimo preko interneta.
Preden je sprejela prvo stranko, je iz izložbe vzela svoj zimski plašč in tablo z napisom ter vanjo začasno postavila vazo z nekaj umetnimi rožami, ki jih je izbrskala iz omare.
»Uh, kakšno vreme, kaj?« je rekla prva izmed njenih strank, ko je vstopila v salon.
Se nadaljuje …