Moj otrok lahko živi normalno življenje

Težka življenjska preizkušnja s srečnim izidom

Ljubezen, ki je tako velika, da se je ne da opisati, je ljubezen do svojega otroka. Spomnim se, kot bi se zgodba odvijala včeraj, a je od tega že dolgo. Angeli v belem so rešili življenje mojega takrat desetmesečnega otroka. In ne le, da so mu rešili življenje. Le-tega so rešili tako, da njegovo življenje kljub takratni bolezni, hvala Bogu, danes brez posebnosti teče dalje. V mojih očeh so še mnogo več kot angeli v belem in moja hvaležnost je neizmerna. Enako velja za zdravnika, ki je po njegovi stabilnosti dobil nalogo v samo dveh dneh najti pot nadaljnjega zdravljena. Bil je prvi primer v njegovi karieri, kljub prek sto ozdravljenih otrok z isto boleznijo. Uspelo mu je najti uspešno pot ozdravitve brez življenjskih posledic. Nimam namena izpostavljati diagnoze in podrobnosti. Lahko samo rečem, da gre za redko otroško bolezen z zelo redkim zapletom. Moj namen ni širiti negativno energijo med mlade mamice, katere smo že tako preveč obdane z vsemi negativnimi dogajanji. Diagnoze, simptome in zaplete danes ni težko najti v medijih. Težje je najti nasvet, kako obdržati »mirno kri«, ko gre za življenje.

Ko se ob izkušnji človek bori s samim seboj

Nikoli ne bom pozabila noči, ki sem jo prebila v bolnišnični sobi sama, ker je bil otrok po uspešni urgenci na opazovanju na intenzivnem oddelku. Po glavi so mi rojila vprašanja: Ali se je to resnično zgodilo meni? Kakšne novice bom izvedela jutri? So mojega otroka rešili pravočasno, za normalno nadaljnje življenje? Ali sem dovolj močna za takšno življenjsko preizkušnjo? Po vseh teh vprašanjih sem ugotovila, da imam dve poti. Oviti se v solze in plašč obupa ter uničena čakati na novice. Ali vzeti v roke sebe in nekaj narediti v pozitivni smeri. Skratka, bili sta dve poti. Pot upanja in pot obupa. Izbrala sem pot upanja, saj je vendar šlo za mojega otroka. Pozitivna energija in upanje sta bila v tistem trenutku vse, kar sem imela v rokah. Sprva je bilo zelo težko in zdelo se je nemogoče. Občutek skrajne nemoči me je popolnoma ovil v svoj temni plašč. Spoznanje, da si kot človek lahko tako zelo majhen, je bilo namreč zelo pretresljivo zame. Ta občutek je bil prisoten med čakanjem pred bolnišnično sobo na izid in se ga ni bilo moč zlahka znebiti. Ko nisem več vedela, kaj naj počnem sama s seboj, ko sem zjokala vse, kar se je zjokati dalo, sem vzela v roke papir in pisalo ter začela pisati pozitivne afirmacije. Takoj, ko sem le-te začela zapisovati, je že bilo vse skupaj malo lažje. Ta list papirja je bil moja tolažba, moja vera in moja blokada do obupa.

Ko se človeku vtisnejo besede v srce za vse življenje

V moje srce so se takrat vtisnile tri zelo močno pojmovane besedne zveze. Prva je: »Vaš otrok je komaj preživel.« In druga: »Bodi vesela, da si doma z živim otrokom in ne obupuj sedaj, ko je najhuje za teboj« In še tretja: »Otrok lahko živi normalno življenje.« Prva je tako grozna besedna zveza, za katero priznam, da jo tudi po tolikem preteklem času težko berem. A bila je tista ob odhodu domov iz bolnišnice, ki me je zbudila iz šoka. Šok, ki je trajal tri tedne med hospitalizacijo in očitno je deloval blagodejno in mi vlival novih moči. Kajti ko sem se ob prihodu domov tako rekoč »zbudila«, je prišlo vse za menoj. Bila sem dobesedno izčrpana. V tem času mi je priskočila na pomoč prijateljica z drugo besedno zvezo in me ponovno »streznila«. Vse življenje ji bom hvaležna, saj je v meni spodbudila zavedanje, kakšno srečo v nesreči sem imela. Kako sem lahko srečna. Po mesecu domače terapije in še mesecu izogibanja usodnim dodatnim okužbam pa sem na izvidu prebrala tretjo besedno zvezo. Najlepši stavek mojega življenja: »Otrok lahko živi normalno življenje.«

Ko spoznanje občutka nemočnosti podari lepši pogled na življenje

Med prvo in drugo besedno zvezo so pretekli trije meseci korenitih borb, ki sem jih bojevala s svojo podzavestjo. To je pomenilo neprestano ustvarjanje lastne pozicije oziroma pozitivne energije. Vedela sem, da se bova tako oba z otrokom počutila bolje in da mu lahko tako olajšam prebolevanje bolezni. Vedela sem tudi, da lahko le tako pospešim njegovo okrevanje. In vedela sem, da bo želeni izid uresničen le takrat, ko bom v to možnost začela verjeti tudi sama. Skratka, vedela sem, da je to edina pot do dejstva, da bo upanje močnejše od obupa. Iz vsega tega pa sem se naučila ogromno. Postala sem bistveno močnejša in na svet sem začela gledati povsem drugače. Končno sem se začela zavedati svoje sreče. Sreče, da me ni doletela najhujša bolečina, ki jo mati lahko doživi. Skratka, živeti sem začela za vsak trenutek ne glede na težave, ki so neizogibni del našega življenja.

Morda si lahko z denarjem kupimo zdravje, ampak življenja nikoli

Denar v mojem življenju sicer ni imel nikoli nekega bistvenega pomena. Skromnosti so me naučili starši in za to sem jim iz srca hvaležna. To je največja popotnica za življenje in je največ, kar so mi lahko dali. Življenje je namreč zelo nepredvidljivo in ob upoštevanju pravih vrednot se lažje prilagajamo situacijam. Vseeno pa me je razmišljanje pripeljalo do spoznanja, da teza, ki jo vedno pogosteje ponavljamo v sodobnem svetu, morda ni ravno prava. Vedno bolj govorimo, da se zdravje lahko kupi z denarjem. Pozabljamo pa, da zdravnike presenečajo nepredvidljive situacije in se borijo za življenja ljudi. Takrat dajo vse od sebe, vendar je veliko odvisno od situacije, časa, okoliščin, znanja in izkušenj. Takrat je vse odvisno od vsega. In kakšen vpliv ima tukaj denar? Morda res pregloboko vprašanje, a nadvse zanimivo.