Kaj bi Jezus rekel homoseksualcem?

Danes sem iz navade in z upanjem na kak obetaven oglas za delo pregledovala Facebook. Da, tudi ta je z leti dozorel in  postal ne le družabno spletišče, temveč tudi poročevalec, oglaševalec, opomnjevalec in še kaj bi se našlo. Torej, vsekakor vir nečesa koristnega, a s svojimi temnimi silami tudi »pot v pogubo«, kakor skorajda vsaka znana stvar na tem svetu. A to je že druga zgodba. Danes sem se namenila spregovoriti o tem, k čimer me je spodbudil in vodil v nadaljnje raziskovanje naslednji videoposnetek na TED-u, ki si ga lahko ogledate na tem naslovu.

How the worst moments in our lives make us who we are

(Če temu dodam to, da so ponedeljki vsaj zame nekoliko težji prestop iz vikenda v nov delovni teden (še posebno, če delo še iščeš) ter rahlo obupno vreme, ki kar kliče po preživetju v kaki temni jami, dokler dan ne mine, je bil to naslov v kontekstu. Ljudem je nekoliko lažje, če vedo, da nekje nekdo lahko trpi še bolj kot oni sami in so nato morda nekoliko bolj prizanesljivi do svojih slab(š)ih dni.)

TED pogovori so odličen ponudnik kratkih, a vsem dovolj razumljivih predavanj različnih vsebin, ki jih predstavljajo različno usposobljeni in izkušeni strokovnjaki; znanstveniki, pisatelji, psihologi, igralci in drugi umetniki, podjetniki, renovatorji itd. Vsekakor koristno preživet čas, ki ga zapravite na Facebooku (ko TED talks »všečkate«).

Predavanje, na katerega sem naletela danes, je bilo torej kot nalašč zame in za moje trenutno počutje. Avtorja na sliki sem poznala še iz prejšnjih pogovorov in kljub temu, da mi v spominu ni pustil dobrega prvega vtisa, me je tokrat prepričal naslov predavanja.

Andrew Solomon je pisatelj, ki piše o politiki, kulturi in psihologiji. Kakor je zapisano na TED-u, se že celo življenje ukvarja s pripovedovanjem zgodb o stiskah ljudi. Ne preveč zabaven poklic, če ga Andrew ne bi posvetil višjemu namenu. Andrew Solomon je namreč tudi homoseksualec, ki ga je zaznamovalo predvsem iskanje svoje spolne identitete in stiske, s katerimi se je pri tem srečeval. Psihičnemu nasilju je bil zaradi svoje »drugačnosti« izpostavljen že v otroštvu, kar se je nadaljevalo tudi v nadaljnjem življenju. Morda je prav zaradi tega še danes zaprisežen aktivist v vseh mogočih organizacijah: za pravice  istospolnih ali drugače spolno usmerjenih, za duševno zdravje, izobraževanje in umetnost. Dela v vodstvu številnih mednarodnih organizacij in je ustanovitelj raziskovalnega centra v LGBT (lesbian, gay, bisexual, and transgender; lezbične, gejevske, biseksualne, transeksualne) študijah na univerzi Yale. Živi s svojim možem in njunim sinom v New Yorku in Londonu.

Naj na kratko opišem, kaj je tema tega prispevka. Solomon govori o tem, da zadovoljni ljudje niso le ljudje s popolnim življenjem, temveč ljudje, ki so svoje stiske sprejeli in se odločili z njimi živeti. Torej ljudje, ki so se odločili, da jih jeza, sovraštvo do drugih ali do sebe in drugačna nemila usoda ne bodo ugonobili in naredili manj človeške, manj usmiljene, temveč da jih bodo izoblikovali v boljše oblike sebe. »Forge meaning, build identity« (»Išči pomen, oblikuj sebe«) je, kakor pravi Solomon, postala njegova mantra. Pri iskanju pomena svoje usode gre za spreminjanje sebe, pri spreminjanju sebe pa za spreminjanje sveta, pravi avtor v svojem prispevku z umirjenim, a odločnim glasom. Četudi, opozarja v nadaljevanju, lahko odkriješ pomen in sebe, a si še vedno »mad as hell« (nor kot noč). Solomon pravi, da bi lahko živel udobno življenje, če bi zanikal svojo spolno usmerjenost, a potem bi to ne bil več on. A če zapustiš zmaje, zapustiš junake, dodaja. Verjame, da bo nekega dne biti gej bilo preprosto dejstvo brez predsodkov, a čas za to še ni napočil. Do takrat bodo predsodki in nesočutje še vedno povzročali diskriminacijo do homoseksualnosti širom sveta, v najhujših primerih celo njihovo smrt. Solomonovo predavanje se zaključi z anekdoto ob praznovanju njegovega 50. rojstnega dne. Njegov štiriletni sin je namreč vztrajal in vztrajal pri tem, da bo imel svoj govor na praznovanju. Ko so mu končno dovolili, je bil njegov govor takšen: »Dame in gospodje, malo pozornosti prosim.« Vsi gostje so se začudeno obrnili v njegovo smer, on pa je nadaljeval:  »Vesel sem, da je atijev rojstni dan, vesel sem, da smo vsi dobili torto in ati, če bi ti bil majhen, bi bil jaz tvoj prijatelj.« Solomonu se tu glas nekoliko zalomi, kamera pokaže nekaj ljudi med občinstvom, ki se jim zarosijo oči (in tudi jaz še po nekaj predvajanjih težko brzdam svoja čustva). Solomon pravi, da je ob tem dogodku občutil zadoščenje za vsa leta stisk, ki jih je zaradi svoje drugačne spolne usmerjenosti moral prestati, a so se ne glede na vse izplačala.

Čudovito sporočilo sprejemanja drugače spolno usmerjenih in sporočilo upanja za zedinjenje  vseh ljudi  v miru in slogi, ki ga je Solomon morda nekoliko izrabil za promocijo gejevskega gibanja, a mislim, da mu ne gre ničesar očitati.

Ko sem tako nekoliko čustveno obarvano razmišljala o svojem odnosu do gejev in porokah med njimi pa vzgajanju otrok, sem se spomnila, da ta pogovor ni bil edini kraj, kjer se je razmišljalo o homoseksualnosti. Prejšnji večer sem namreč v televizijski oddaji, kjer preletijo celotno domače in svetovno dogajanje tekom tedna, zasledila novico o sinodi o družini v Vatikanu, kjer se je odločalo tudi o pravicah homoseksualcev v Cerkvi. Sama mislim, da je bil to vzrok, da je bil izpostavljen tudi omenjeni TED pogovor. Tako sem si ogledala še en »skrajni« vidik homoseksualnosti in koliko se je ta uspel približati stališčem Andrewa Solomona.

Papež Frančišek je v zaključnem pogovoru sinode kar se obravnavane teme tiče spet pokazal nov obraz, ljudi pa ni pustil le odprtih ust, temveč jim je tudi vrgel kost za glodanje, priložnost, da ponovno prevetrijo nekatera stališča, ki so jih zavzeli glede cerkvenega nauka. In požel petminutni aplavz v dvorani. Papež se namreč ni vdal pritisku nekaterih, ki so od njega pričakovali obrambo tradicionalnega nauka Cerkve o družini. Ni pa ga niti spreminjal. Kakor piše Štefan Kržišnik na spletni strani iskreni.net, je »spregovoril kot pastir in duhovni oče«. Kržišnik nadalje piše, da papež ni zanikal napetosti na sinodi in križanja stališč, temveč dogajanje na sinodi prikazal kot »potovanje«, kjer se srečujejo različna stanja telesa in duha. Kakor piše Kržišnik so mnogi katoliki po svetu ob tem dogajanju tudi sami občutili »precejšnje nelagodje«, ki pa se ni dotaknilo papeža. Sam je ob tem rekel: »Osebno bi bil zelo zaskrbljen in razočaran, če teh skušnjav in teh živahnih pogovorov, ter vzgibov duha, kakor jih poimenuje sveti Ignacij, ne bi bilo – če bi bili vsi v stanju soglasja ali tiho v lažnem spokojnem miru.« 

»Osebno bi bil zelo zaskrbljen in razočaran, če teh skušnjav in teh živahnih pogovorov /…/ ne bi bilo.«

Papež je tudi opozoril, da je pred sinodo še eno leto, da njeni odgovori svetu dozorijo ter da se najdejo konkretne rešitve za družine in posameznike, ki so v stiskah glede področij človekovega življenja, o katerih se je tu govorilo.

Udeleženci sinode bodo torej v enem letu zapisali “Synodal Relatio”, ki je povzetek vsega dogajanja na sinodi. V javnost pa je že včeraj prišla novica, da so bili zavrnjeni trije členi besedila (dva govorita o ločenih in znova civilno poročenih, eden pa o homoseksualcih). Zavrnjeni so bili, ker niso dosegli dvotretjinske večine, so pa trije nesprejeti členi dosegli navadno večino (Kržišnik 2014; Papež ponovno spregovoril: in znova presenetil).

Papež Frančišek je priznal, da je bila sinoda kot vsako »človeško potovanje«, kjer so bile navzoče tudi skušnjave. Tako omeni skušnjavo neprilagodljivosti, širše povedano preveliko zapiranje v »zapisano črko«, v določene zakone, v prepričanje, da nekaj vemo in ne da se moramo še veliko naučiti ter doseči in s tem zapiranje pred Bogom, ki nas želi presenetiti. Nekoliko spominja na Solomonovo iskanje pomena in izgrajevanje lastne identitete, mar ne?

Sledi skušnjava škodljive naravnanosti k dobremu, kar pomeni, da se skuša zdraviti simptome ne pa vzroke in izvore ranjenosti. Tudi o tem spregovori Solomon, ko se ozira v svojo preteklost in opaža predsodke proti drugačnim, ne le homoseksualcem. Omenja celo, kako se je sam raje udeležil programa za »ozdravitev« svoje spolne usmerjenosti kot pa da bi svojo »nemilo srečo« sprejel. Na to lahko navežem tudi naslednjo skušnjavo, ki jo je omenil Frančišek in sicer skušnjavo nesprejetja svojega križa, da bi človek ugajal drugim in ne da bi sprejel voljo Boga. Ko Solomon govori o sprejetju svojega »križa«, omeni stavek apostola Pavla v drugem pismu Korinčanom: »Zakaj močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12, 10). Brez sledi cinizma.

Papež omeni še skušnjavo, da bi se videli kot gospodarji »zaklada vere« in ne njeni varuhi ter na drugi strani skušnjava po zanemarjanju resničnosti in uporabi izumetničenega jezika, ki pove veliko, a hkrati nič. Omenja tudi skušnjavo po »spremenitvi kamnov v kruh« (po Lk 4, 1-4), torej, da bi prekinili »dolg, težak in boleč post«, kakor se izrazi papež. Torej skušnjava, da bi ubežali svojim stiskam v želji po lagodnejšem življenju. Na drugi strani pa skušnjava po »spremenitvi kruha v kamne«, ki bi jih lučali v grešnike, tj. spremenitev v »neznosna bremena«, s katerimi bi lahko oteževali in ne lajšali življenja šibkejšim (po Jn 8,7 in Lk 11, 46).

V tem trenutku se mi zdi primerno stavek iz Janezovega evangelija obrazložiti nekoliko obširneje. Stavek, na katerega se navezuje, so namreč Jezusove besede, ki jih nameni učiteljem postave. Ti so bili izvedenci v Mojzesovi postavi, ki je bila edina zakonodaja verskega in družbenega življenja, kakor je zapisano v opombah Svetega pisma. Tu tudi piše, da so bili učitelji postave prej pravniki kot učitelji. Jezus tudi te v odlomku, iz katerega je stavek vzet, obtožuje, pravi jim: »Gorje tudi vam, učitelji postave, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se teh bremen niti s prstom ne dotaknete!« Ali drugače povedano: »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo« (Mt 7, 1-2).

V 7. poglavju 1. pisma Korinčanom apostol Pavel piše, da obstaja nevarnost nečistovanja, zato Korinčanom (in vsem nam) svetuje, naj ima vsak svojo ženo in vsaka svojega moža. To pa ni ukaz. Pavel namreč pravi, da bi želel, da bi bili vsi ljudje kot on – torej samski, a ve, da ima vsak »svoj milostni dar od Boga« (1 Kor 7, 7). O tem na drugem mestu piše evangelist Matej, ki pravi: »Nekateri so namreč že po rojstvu nesposobni za zakon, nekatere so take naredili ljudje in nekateri so se zakonu sami odpovedali zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume« (Mt 19, 12). Pavel v prejšnjem poglavju nadaljnje svetuje neporočenim in vdovam, da ostanejo kot on. Nato sledi stavek, ob katerem se tako ali drugače obregnejo vsi, ki ga slišijo in razumejo. Pravi namreč: »Če pa se ne morejo obvladati, naj se poročijo, ker je boljše, da se poročijo, kakor da bi jih žgalo« (1 Kor 7, 9).

Na spletu sem naletela tudi na pismo fanta, katoličana, ki iz razbranega prakticira svoje versko življenje, in homoseksualca. Omenjeni fant se zanima, kakšen odnos ima Cerkev do homoseksualnosti. V svojem odgovoru pater Primož Jakop navaja vire iz Svetega pisma, ki govorijo o stališču postave ter evangelijev in apostolskih del do homoseksualnosti. Drugi vir poleg Svetega pisma, ki ga navede, je izročilo – torej nauki, ki so bili navdihnjeni od Kristusa po delovanju Svetega duha. Bistveni so povzeti v Katekizmu katoliške Cerkve, od koder je navedeno tudi naslednje stališče Cerkve do homoseksualcev.

Homoseksualnost pomeni odnose med moškimi ali ženskami, ki čutijo izključno ali prevladujočo spolno privlačnost do oseb istega spola. V različnih stoletjih in kulturah si nadeva zelo spreminjajoče se oblike. Psihični nastanek homoseksualnosti v veliki meri ni razložen. Opirajoč se na Sveto pismo, ki dejanja homoseksualnosti prikazuje kot hude zablode, je izročilo vedno izjavljalo, da so ‘homoseksualna dejanja po notranje neurejena’. Takšna dejanja nasprotujejo naravni postavi. Spolno dejanje namreč zapirajo darovanju življenja. Ta dejanja ne izhajajo iz resnične afektivne in spolne komplementarnosti. V nobenem primeru jih ne moremo odobravati. Precej številni moški in ženske imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja. Niso si sami izbrali svojega homoseksualnega stanja; za večino od njih pomeni to stanje preizkušnjo. Sprejemati jih je treba s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. V razumevanju do njih se bomo izogibali slehernemu znamenju krivičnega zapostavljanja. Ti ljudje so poklicani, da v svojem življenju uresničijo božjo voljo, in če so kristjani, da združujejo z Gospodovo žrtvijo na križu tiste težave, na katere lahko naletijo zaradi svojega stanja. Homoseksualne osebe so poklicane k čistosti. S krepostmi samoobvladovanja, vzgojiteljicami notranje svobode, včasih z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma in z odločnostjo približati krščanski popolnosti (točke 2357-235; po Homoseksualnost in Cerkev).

Kaj pa pravi o homoseksualnosti znanost?

Do leta 1973 je bila homoseksualnost na seznamu bolezni, danes pa jo sodobna znanost vidi kot različico normalnega spolnega vedenja. Današnja znanost se namreč nagiba k temu, da ne gre za nekakšno prostovoljno odločitev za homoseksualni življenjski slog, ampak za psihološko in fiziološko danost. Homoseksualnost naj bi bila celo delno dedno pogojena. Bailey in Pillard sta s kolegi raziskovala homoseksualnost ali biseksualnost pri moških in ženskah z enojajčnimi ali dvojajčnimi dvojčki ali s posvojenimi brati in sestrami. Polovica enojajčnih dvojčkov pri moških osebkih je bila tudi homoseksualna ali biseksualna, pri dvojajčnih dvojčkih pa je bil ta delež 24 %. Celo nekaj posvojenih bratov (19 %) je bilo homoseksualcev ali biseksualcev. Pri ženskem vzorcu so bili deleži nekoliko drugačni: pri enojajčnih dvojčkih 51 %, pri dvojajčnih 10 % ter pri posvojenih sestrah 4 %. Ta študija  ne dokazuje obstoja »gejevskega gena« (s katerimi se tudi že ukvarjajo druge raziskave), temveč zgolj predlaga dedno pogojenost za razvoj spolne usmeritve (po knjigi Homosexuality and science. A guide to the Debates, avtorja Vernona A. Rosaria, izšla pri ABC-CLIO leta 2002). Dolgo časa potekajo že tudi nevrološke raziskave, ki predpostavljajo nevrološko osnovo za homoseksualnost. Na spolno usmeritev naj bi vplivali določeni predeli možganov preko motenega delovanja hormonov še v prenatalnem razvoju človeka. Znanstveniki so opazovali celo primere homoseksualnosti pri živalih, kar so razlagali kot agresivno uveljavljanje moči pri samcih, četudi naj bi nekatera od teh dejanj bila interpretirana kot uživanje v spolni združitvi dveh živali istega spola (povzeto po prej omenjenem viru).

Kako daleč lahko posežejo spremembe pri enih in prilagajanja pri drugih, glede na vire, ki smo si jih ogledali? Odločitev verjetno leži na vesti vsakega posameznika. Jaz osebno priznam, da me je posnetek Andrewa Solomona spravil v dvome o lastnih stališčih glede istospolno usmerjenih pa se opredeljujem kot kristjanko, ki poskuša slediti nauku evangelija. Taka je bila moja zavestna odločitev, ki so mi jo nakazale izkušnje v življenju, bi lahko rekla. Vendar se ob omenjenem problemu sprašujem, če si ne bi tudi drugi, ki so »drugačni« kar se tiče spolne usmeritve zaslužili življenje, ki si ga želijo. Pri tem mislim predvsem osnovanje svoje lastne družine. Koliko nas danes slepijo lastni predsodki?

Mene osebno je zanimal predvsem evangeljski vidik. Tu tudi je izvor naše zahodne kulture, pomen, ki ga je treba izluščiti in ki je bil po mojem mnenju morda, poudarjam morda, v preteklosti napačno interpretiran. Kar v tem vidiku pogrešam, je to, da se Jezus in evangelisti, ki so zapisovali Jezusov nauk, niso nikoli natančneje opredelili glede ljubezni med dvema moškima ali ženskama. In tu se sprašujem, če zreli odrasli ne morejo odgovorno udejstvovati tudi takšne oblike ljubezni. Morda jih v nečistvovanje vodijo omejujoča pravila. Navsezadnje je nečistvovanje skušnjava vseh, tudi heteroseksualcev ter samskih, ki se za samskost odločijo celo sami. Resda geji in lezbijke ne morejo omogočiti rojstva svojim otrokom, vendar se s podobnimi težavami srečujejo tudi nekateri heteroseksualni pari.

Zdi se mi, da je kljub vsemu nad vsem vedno in povsod Ljubezen, ki se odpira, ne zapira možnosti drugim in  rane celi. Vsi smo bili izvoljeni, da živimo na tem sveti v miru, veselju in pravičnosti. To je moj cilj, ki ga skušam živeti kot pripadnica svojega verskega prepričanja. Priti čim bližnje nebeškemu kraljestvu že na tem svetu.

Vidim, da stvari v resnici niso tako zelo preproste. A o njih je treba razmišljati vedno znova. Morda čas za spremembe še ni dozorel, morda na tem svetu nikdar ne bo. Do takrat pa moramo preživeti drug z drugim tako, kot da bi v drugemu videli samega sebe. Zgodba Andrewa Solomona ni le njegova zgodba. To je zgodba nas vseh, ki smo se že kdaj soočali s tem, da smo se počutili izločene od ostalih, drugačne, celo diskriminirane. To je npr. zgodba deklice, ki je že v zgodnjem otroštvu težila za znanjem, pa je bila v primerjavi z drugimi sovrstniki, ki so se raje igrali na soncu, opredeljena kot »piflarka«. To je tudi zgodba ljudi, ki se odločijo za tako ali drugačno prehranjevanje, stil oblačenja, zvrst glasbe, poklic, poroko ali samsko življenje, enega, dva ali deset otrok, za versko, filozofsko ali sploh nikakršno prepričanje. Bolj smo si različni, bolj smo tudi preizkušani v preživetju drug z drugim.

Pozdravljam in občudujem odločitev Andrewa Solomona in odločitve, ki so se prepletale nedavno v Vatikanu in čakam, kam bodo vodile v prihodnosti …

Napisano: 13. – 14.10. 2014

Ostali viri, uporabljeni v tem članku:

• Evangelij po Mateju
• Pope Francis speech at the conclusion of the Synod
• Sveto pismo Nove zaveze. Besedilo slovenskega jubilejnega prevoda z uvodi v posamezne knjige in opombami. London: Združene biblične družbe, 1990.